Jože Plečnik – arhitekt, ki je preobrazil podobo Ljubljane, se je rodil 23. januarja 1872.
Znameniti slovenski arhitekt, ki je preobrazil podobo Ljubljane, se je rodil 23. januarja 1872 v Ljubljani. Svoje poznavanje arhitekture in sposobnost arhitekturnega ustvarjanja je dokazal, ko je dunajsko akademijo zaključil z najboljšim diplomskim delom in za to prejel Rimsko štipendijo.
Ustvarjati je začel na Dunaju in nadaljeval v Pragi. V obdobju, ko je bil imenovan za prvega arhitekta prenove praškega gradu, je prevzel tudi profesuro na oddelku za arhitekturo novo ustanovljene ljubljanske univerze leta 1921. Sledila so prva dela v Ljubljani in kmalu je Plečnik vse ustvarjalne moči usmeril v oblikovanje mesta.
V tridesetih letih se je v Ljubljani začelo obdobje velikopoteznih mestnih ureditev, kar se v literaturi označuje kot Plečnikova Ljubljana. »Plečnikova Ljubljana je tako po idejni zasnovi kot po obsegu in kakovosti izvedenega svetovni urbanistični in arhitekturni fenomen«, je zapisal Peter Krečič, eden od številnih Plečnikovih biografov.
Svetovno slavo so mu prinesle tako genialne rešitve kot je Tromostovje, tržnice in ureditev nabrežja Ljubljanice pa tudi Kongresnega trga in Tivolija. Posebej velja izpostaviti še stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice, Uršulinsko gimnazijo, stadion za Bežigradom, Žale in cerkev sv. Mihaela na Barju. Njegovo zadnje veliko delo je obsežna prenova Križank.
Vsi smo se že sprehodili čez Tromostovje, posedali na ljubljanski plaži, postali pred pročeljem NUK-a in prisluhnili koncertu v Križankah. To je le nekaj najbolj znanih del arhitekta, ki je preobrazil podobo Ljubljane.
Oglejte si 5 Plečnikovih del, ki jih morate bolje spoznati.
Peglezen
Ko je Plečnik v začetku tridesetih let načrtoval novi ljubljanski magistrat na Vodnikovem trgu, je želel širšo zasnovo trga dopolniti s stavbo, ki bi stala na izpraznjeni parceli med Poljansko in Kapiteljsko ulico. Tam je do potresa leta 1895 stala ozka hiša, imenovana Peglezen.
Magistrata niso nikoli zgradili, za novo stavbo Peglezna pa je pokazal zanimanje direktor mestnega gradbenega urada Matko Prelovšek, ki je Plečniku ponudil, da bosta z ženo Elzo financirala nenavadno zgradbo.
Obliko stavbe, zgrajene v letih 1933 in 1934, določa ozka in podolgovata parcela med ulicama, ki se stikata v trikotnem vogalu. V vogalu je stavba prisekana – njeno ozko čelo je pomaknjeno nazaj, kar ustvarja manjši zunanji predprostor s tribarvnim jamborom za zastave.
Nadstropja stavbe se dvigajo stopničasto vzdolž ulice in so oblikovana kot različni arhitekturni sklopi: v pritličju so lokali in v nadstropju stanovanje z zastekljenim ateljejem obdanim s petimi pari stebrov.
Kiosk za tobak na Vegovi
»Ljubljančani imajo zopet priliko kritizirati in zabavljati. To se jim prileže!« S temi besedami se začne objava z naslovom Kiosk v Vegovi ulici, ki je izšla v časopisu Slovenski narod 14. maja 1930. Takole so zapisali:
»Trgali so Vegovo ulico in ilirski spomenik še predno je stal, no, pozneje so ga pa hvalili na vse pretege, ker so uvideli, da malomestnemu živinskemu trgu podobne gmajne na križišču Vegove ulice z Rimsko cesto in Ilirskim trgom ni bilo mogoče boljše in lepše urediti, saj je Plečnik iz nje z neverjetno malimi sredstvi ustvaril krasno partijo mesta.
Postavili so mal okrogel kiosk iz neometane opeke pred ‘Panjem’ na ovinku ulice proti Rimski cesti. In zopet tarnajo za olepšanje mesta vneti možakarji, da je pokvarjeno vse Plečnikovo delo in da kiosk mora proč. Tega seveda ne vedo, da je tudi tu Plečnik vmes in da je mojster dobro premeril in pretehtal prostor, kjer stoji kiosk, ki mu je izbral tudi enostavno obliko nizkega, močnega stebra. Ali ni potreben tako močan kanton ali odnašalec na tem ovinku, ki ga kiosk z vso močjo markira, obenem pa zaključuje ravno linijo Vegove ulice.
Dokler ne spno v vis vitki topoli in ne zavihrajo med njim nežni pajčolani žalujk, je bil prostor na desni spomenika pred ‘Panjem’ malo širok in težak za ravnovesje, gledalcu se je zdelo, kakor bi tudi Vegova ulica uhajala na to stran, da jo je sloki spomenik le težko zadrževal. Mojster je pa na ovinek zabil težki pilot – kiosk – in je ulico zajezil, da se ni razlila na desno.«
Plečnikov kiosk je bil prenovljen julija 2014. Obnovljena so bila vrata, v notranjosti pa je postavljen pano, na katerem je na ogled objava o Plečnikovem kiosku iz Slovenskega naroda ter fotografija takrat delujočega kioska.
Trnovski most
Urejanje nabežij in mostov v Ljubljani se je v obdobju 1. svetovne vojne precej upočasnilo. Z deli so nadaljevali šele v letu 1930, ko so gospodarsko krizo poskušali omiliti z večjimi javnimi gradbenimi deli. Skrb za urejanje rečne struge in bregov je prevzel novo ustanovljeni deželni gradbeni oddelek. Plečnik je tako nepričakovano prejel pomembno naročilo, pri katerem je imel skoraj proste roke.
Najprej se je lotil urejanja bregov rečice Gradaščice in nadaljeval z gradnjo kar sedemnajst metrov širokega Trnovskega mostu. Mostovi, ki jih je v Ljubljani zasnoval Plečnik, praviloma presegajo zgolj svojo osnovno namembnost. Trnovski most si je tako Plečnik zamislil kot ‘trg na reki’, na katerega se razširja predprostor Trnovske cerkve.
Z oblikovanjem širokega in z drevesi zasajenega mostu je arhitekt ustvaril trg, ki predstavlja prehod Krakovskega predmestja v Trnovsko in hkrati začetek Plečnikove vzdolžne mestne osi, ki povezuje Trnovo z mestnim središčem in z mosta po Emonski ulici teče do Trga Francoske revolucije ter dalje po Vegovi do Kongresnega trga.
Zasnova Trnovskega mostu se v marsičem veže na Trnovsko cerkev, ob kateri stoji. Most je podaljšek trga pred cerkvijo, piramide, ki ga krasijo, pa so enake oblike kot zvonika cerkve. Z obeh strani je obložen z grobo obdelanimi kamnitimi kladami. Na krakovski strani je v njegovo pročelje vdelana kamnita plošča z napisom Krakovo, na trnovski strani Trnovo.
Šance
Grajski grič, na katerem se nad zgodovinskim mestnim jedrom dviga Ljubljanski grad, je prepreden s sprehajalnimi potmi. Najbolj posebna med njimi vodi po obzidju na Šancah. Sprehajališče v prijetni senci krošenj je Plečnikovo delo. Zanj je uporabil ostanke nekdanje utrdbe, do katere je v 16. stoletju vodilo podaljšano grajsko obzidje, ki pa danes ni več ohranjeno.
Ruševinam na Šancah je Plečnik dodal nove arkade in osi, ki ponujajo zanimive poglede na mesto pod Grajskim gričem. Spomeniku zgodovini in gmoti ruševin je s tem povrnil srednjeveško funkcijo obhodnega obzidja.
Plečnik je dal svoj pečat grajski okolici s pomembnimi rešitvami za meščane. Popravil in usmerjal je obstoječe in predvidel nove pešpoti na Ljubljanski grad. Z njimi je odpiral nove, dotlej še ne videne poglede na grad, na Ljubljano in širšo okolico. Poti so obiskovalca usmerjale tako, da se je lahko sprehodil nad vso staro Ljubljano in imel občutek, da mu mesto leži na dlani.
– Irena Vesel
Palača Vzejemna Zavarovalnica
Vzajemna zavarovalnica je nastala iz prizadevanj za gospodarsko osamosvojitev slovenskega naroda. Sporočilnost takratnih prizadevanj je Plečnik uporabil pri snovanju palače in to mojstrsko vključil v fasado.
Palačo, v kateri je Vzajemna zavarovalnica domovala (danes je na tem mestu sedež Zavarovalnice Triglav), so gradili šestindvajset mesecev. Vanjo so domači graditelji vgradili le domači material, saj so tako hoteli pokazati, kaj znamo in zmoremo.
Prostorsko razporeditev je Plečnik prepustil svojemu asistentu Francetu Tomažiču. Sam je oblikoval fasado in izdelal rešitev za vhodno vežo ter stopnišče. V fasado je tako vgrajena cela vrsta simbolov v zvezi z dejavnostjo, kateri je hiša namenjena.
Pročelje stavbe je razdeljeno na pritličje z mednastropjem, ki ima gladko fasado, in zgornji del z opečno fasado. Opečni plašč prekinjajo polstebri, s katerimi je Plečnik dosegel učinek vertikalnosti.
Nad tretjim nadstropjem je friz s stiliziranimi figurami, povezanimi s trakovi, ki simbolizirajo vzajemnost, nad njim je še manjši friz s podobnimi figurami otrok, ki simbolizira solidarnost med generacijami.
Zasnova nadstropij ponuja dodatna sporočila. Kamnita fasada pritličja in prvega nadstropja: kamen na kamen. Ograja na balkonih in balkoni kot celota spominjajo na klas oziroma žitno njivo: zrno na zrno. Sloji opeke na polstebrih: dinar na dinar.
