Pri Še eni igri solz se je pokazalo, kako hvaležen prostor za performans je Glej. Njegovi oboki so skupaj z Ireninim glasom ustvarili akustična nebesa. Prostor ni bil zgolj kulisa, v kateri se je predstava odvila, temveč je z vsakim odmevom postal njen aktivni del: njen podaljšek, resonančna komora, še eno telo, ki je odgovarjalo Ireninemu.
Irena Z. Tomažin je v petdesetih minutah iz Pandorine skrinjice spustila svoje avant-šlagerske pesmi, nekatere, kot zapišejo v Glejevem napovedniku, stare že več kot devetnajst let. Njen glas je krhek in močan hkrati. Zmore šepet, rjovenje, lomljenje in nenaden izbruh smeha; v istem trenutku se lahko zdi ranljiv in popolnoma neukrotljiv. Vedno prinese s seboj čustvo, zgodovino in neko notranjo pokrajino.
Pesmi pri njej niso zgolj pesmi. Zapoje jih, odigra, odskaklja, odteče, oddiha. Vsaka je majhna drama, igra skrajnih čustvenih stanj, ki so enkrat smešna, drugič bizarna, tretjič skoraj nadležno hrupna. Zdi se, da je pri Ireni vse glasba. Glasba je, kako stopi na oder, kako se premakne, kako nekaj prime ali izpusti iz rok. Predmeti dobijo novo življenje. Z domiselno rabo najrazličnejših pripomočkov in rekvizitov, od lastnega telesa do roga in frnikol, razširja predstavo onkraj klasičnega pojmovanja zvoka in melodij. Pokaže, da je lahko glasba tudi padec predmeta, kotaljenje, trk, šum, dih. Da je lahko vsaka nota nekaj, kar se zgodi v prostoru.
Posebej čudovite so frnikole, ki so zvončki, klavirske tipke, solze. Vsaka ob padcu, kotaljenju ali trku ustvari svoj mali zvočni dogodek. Solza, ki zveni, je ena najlepših in najbolj preprostih zamisli večera, prav zato, ker je tako nenavadna in hkrati popolnoma logična znotraj sveta, ki ga ustvari Tomažin. V nekem trenutku solze zbere v prt in jih nato razmeče po prostoru, kot bi se hotela znebiti vsega, kar je do tedaj tako skrbno zbirala. Kar je bilo prej shranjeno, urejeno in varno, se naenkrat razprši in izgubi v prostoru, kot da je mogoče neko čustvo zares spustiti iz sebe šele takrat, ko ga nehamo držati v rokah.
Pri predstavi nič ne deluje naključno. Vizualna podoba je premišljena do najmanjše podrobnosti. Tudi zbirka glasov in zvočnih svetov, ki jo je ustvarila okoli predstave, je nekaj, česar že dolgo nisem videla tako lepo sestavljenega. Vizualni jezik predstave in spremljajočega projekta, pri katerem je grafično oblikovanje podpisala Mina Fina, vse skupaj še dodatno poveže v prepoznaven, skoraj pravljičen svet. Glasba je videti, kot da je bila skrbno zavito v velik šopek rož: lepa, igriva in nežna, a pod papirjem vendarle skriva nekaj bolj divjega.
Za konec pa še ekipi Glej-a: frnikole so se razkotalile in se skrile v vse mogoče kotičke. Želim vam obilo sreče pri lovljenju. Verjetno jih boste še mesece izkopavali izpod sedežev, izza zaves in iz špranj v talnih oblogah. Vsakič, ko bo katera kje zacingljala, pa bo komu verjetno postalo tudi malo toplo pri srcu. Z dovoljenjem avtorice sem eno vzela s seboj in tako nisem odšla ne praznih rok ne praznega srca; svojo solzo pa zdaj skrbno varujem, da mi ne uide in se v kakšni špranji ne pridruži svojim bratom in sestram.
Še ena igra solz je bila premierno uprizorjena 20. decembra 2025 v Gledališču Glej, kjer je bila v sezoni 2025/26 večkrat ponovljena, nazadnje 29. in 30. septembra 2026, ko sem si jo ogledala tudi sama. Predstava se je 1. oktobra 2026 preselila še v Zagreb, kjer je bila v okviru festivala Sounded Bodies izvedena v Zagrebačkem plesnem centru. Trenutno novih terminov ni zaslediti, vendar glede na naravo in občasno pojavljanje predstave velja spremljati napovedi Gledališča Glej. Če se bo Še ena igra solz še pojavila na katerem od domačih ali gostujočih odrov, jo je vredno doživeti, saj ponuja drugačno glasovno izkušnjo, ki gledalca ne nagovarja le s pesmijo, temveč tudi z materialnostjo glasu, telesa in zvoka.
