Epoha tramvaja: Kratko obdobje urbanega razcveta (1901-1958)
Ljubljanski tramvaj je začel delovati leta 1901 in je skoraj šestdeset let služil kot hrbtenica javnega prevoza. Bil je znak napredka, ki je povezoval ključne točke mesta od Šentvida do Viča. Mreža se je razširila na osem linij, ki so v povojnem obdobju služile hitro rastoči populaciji. Vendar je odločitev iz konca petdesetih let prejšnjega stoletja, ki je sledila globalnemu trendu, tramvaj ukinila v korist avtobusov, ki so bili takrat videti kot bolj “fleksibilna” in “moderna” rešitev. S tem je bil prekinjen razvoj tirnega prevoza, ki je v drugih evropskih mestih postal temelj sodobne mobilnosti.
Sedanjost in izzivi avtobusnega sistema
Današnji sistem LPP je učinkovit, a deluje v okvirih, ki so vse bolj obremenjeni. Avtobusi, kljub temu, da so nekateri na plinski ali električni pogon, so na najbolj obremenjenih mestnih žilah še vedno ujeti v promet, kar zmanjšuje njihovo zanesljivost in hitrost. To je bistven problem, saj je hitrost ključni dejavnik, ki vabi ljudi iz osebnih avtomobilov v javni prevoz.
Razprava o ponovni uvedbi: Ekonomija in ekologija
Ponovna uvedba tramvaja bi presegala zgolj prevozno sredstvo. Gre za urbanistično vizijo.
Sodoben, ločen tirni prevoz bi zagotovil visoko hitrost in zanesljivost, kar bi bistveno izboljšalo pretočnost na koridorjih z največjo potniško frekvenco. Poleg tega tramvaj na električni pogon, ki ga lahko napajamo iz obnovljivih virov, nudi bistveno bolj trajnostno rešitev na dolgi rok. Ima tudi občutno večjo kapaciteto kot avtobusi, kar je ključno za zmanjševanje števila vozil v samem mestnem jedru.
Vendar pa je ovira realnost investicije. Vzpostavitev tirne infrastrukture je ogromen kapitalski strošek, ki bi terjal dolgotrajna gradbena dela in potencialno finančno obremenitev mesta za desetletja. To zahteva natančno analizo stroškov in koristi ter jasno opredelitev glavnih linij. Kritiki opozarjajo tudi na nefleksibilnost tirnega prevoza v primeru zapor ali nujnih primerov.
Tramvaj kot del evropske identitete
V mnogih primerljivih evropskih mestih tramvaj ni le prevozno sredstvo, temveč del njihove identitete in turistične ponudbe. Tišji, elegantnejši in bolj udoben kot avtobusi, bi tramvaj dodal novo, estetsko dimenzijo mestu, ki se ponaša z nazivom Zelena prestolnica Evrope.
Za konec, vprašanje ni le, ali si Ljubljana lahko privošči tramvaj, temveč ali si ga lahko privošči ne imeti. Odločitev o ponovni uvedbi tramvaja je odločitev o tem, kakšno mesto želimo biti: mesto, zavezano hitrim, zelenim in trajnostnim rešitvam, ki presegajo zgolj avtobusni sistem.
