Skrite ljudi sem ujela na predpremieri v čudovitem ambientu Ljubljanskega gradu v sklopu Filma pod zvezdami. Če sem povsem iskrena, sem se projekcije lotila z zajetnim nahrbtnikom predsodkov do slovenskega filma. Pri meni ima namreč poseben status. Še preden se začne, približno vem, kaj me čaka: nekdo bo pet minut molče strmel skozi okno, vsi bodo govorili nekoliko pretiho (in z naglasi, nabranimi od vsepovsod, vsekakor pa ne od tam, od koder naj bi lik izviral),vsaj ena oseba bo v globoki eksistencialni krizi, skoraj zagotovo pa se bo našel tudi nekdo, ki bo histerično kričal med tekom skozi gozd. Če k temu dodamo še nenehno oblačno vreme, dobimo recept za tipičen slovenski film.
Film Skriti ljudje pa dokazuje, da se da tudi drugače. Spretno lovi ravnotežje med humorjem in resnejšimi temami, ne da bi pri tem zdrsnil v pretirano melodramo ali umetniško zapletenost performativne narave. Zgodba je dovolj lahkotna, da gledalca zabava, hkrati pa dovolj premišljena, da mu tudi po zaključnih napisih še nekaj časa zaposluje misli. V zadnjem času me je prijetno presenetil tudi film Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Že naslov je verjetno najdaljši povzetek zgodbe v zgodovini slovenskega filma, a mu tega z veseljem odpustim, ker film svojo nenavadnost tudi upraviči. Dokazuje, da je lahko slovenski film umetniški, ne da bi bil dolgočasen, in izviren, ne da bi bil nerazumljiv.
Če se vrnem k Skritim ljudem: film vsebuje ravno prav humorja, da sprosti napetost, in ravno prav resnosti, da zgodba ne izpade površinska. Prav ta kombinacija ga naredi privlačnega za širok krog gledalcev. Ni namenjen zgolj ljubiteljem zahtevnega avtorskega filma, hkrati pa tudi ni zgolj lahkotna komedija brez vsebine. Uspešno združuje oboje. Čeprav stereotipi o slovenskem filmu včasih niso povsem iz trte izviti, so Skriti ljudje lep dokaz, da slovenska filmska produkcija zmore ustvariti tudi film, ki je hkrati dostopen, duhovit in kakovosten. Gledalca ne utrudi, temveč ga pritegne, nasmeji in mu hkrati ponudi nekaj v razmislek. Po ogledu nimaš občutka, da si preživel popoldne v čakalnici zdravstvenega doma. Film zato brez zadržkov priporočam. Je ravno dovolj zabaven in ravno dovolj resen, da ostane zanimiv od začetka do konca. Ob tem ponudi tudi nekaj, kar pri domači produkciji ni vedno samoumevno: pristne like, naravne dialoge in zgodbo, ki želi komunicirati z gledalcem, ne pa preizkušati njegove potrpežljivosti. Presojo, ali sta to dve recenziji v eni ali zgolj ena sama, prepuščam vam. Dejstvo pa je, da sta mi oba filma vrnila nekaj, česar pri slovenski kinematografiji že dolgo nisem čutila- vero, da zna biti pristna, sveža in zanimiva.
