Ljubljana skozi oči Josha Balla: svetloba, ljudje in trenutki hvaležnosti

Kaj te je navdihnilo, da si Ljubljano želel ujeti skozi njene ljudi in mestne prizore?

Navdihnila sta me drugačna kultura in zgodbe, ki jih nosijo ljudje. Navdušuje me, kako drugače živijo ljudje na drugem koncu sveta od Avstralije, a smo si hkrati tako zelo podobni. Obožujem fotografiranje, obožujem stik z ljudmi in pomirja me, ko fotografijo združim z ljudmi – v tem mestu in na podeželju. Interakcije so zame izziv v fotografiji. Postavijo me v ospredje. Spravijo me iz cone udobja in mi omogočijo, da govorim z domačini o njih in kraju, kjer živijo, kar mi daje perspektivo o življenju in me veliko nauči – predvsem o tem, kako srečen sem, da živim v Avstraliji. To mi daje velik občutek hvaležnosti za vse, kar imam, ker ta občutek včasih zbledi – in nočem, da bi zbledel. Želim, da me življenje vedno znova pripelje nazaj k hvaležnosti in ponižnosti.

Lahko poveš kaj o enem izmed portretov, ki si ga izbral – o njegovi zgodbi?

Izpostavil bi Matjaža. Bil sem v središču mesta, kjer je čudovita svetloba prodirala skozi ulico. Obožujem ljudi in občutek imam, da so veliko doživeli in nosijo številne zgodbe. Modri so – in to me zanima. Pogosto jih sprašujem o njihovih letih, saj imajo vedno kaj modrega povedati. Vidim Matjaža, kako hodi s svojimi psi, in takoj mi pade v oči. Imel je karakter, bil je preživet, imel je zgodbo, ki sem jo lahko začutil. Imel je tudi dva čudovita psa in ko sem se mu približal, mu je eden od psov pobegnil in izpustil je povodec. Tako sem mu moral pomagati in imeti kratek pogovor ter ga prositi, ali mu lahko naredim portret. Imela sva kratko interakcijo in občutek je bil zelo pristen. Jezikovna ovira je bila zahtevna, a hkrati čudovita. Pobožal sem njegova terapevtska psa, malo sva poklepetala in ustvaril sem njegov portret v najlepši svetlobi. Nastal je okoljski portret in povsem naraven trenutek, ko mu je pes dal taco – zame je to bil izjemen moment za fotografiranje.

Si imel kakšno določeno vizijo ali temo v mislih, ko si fotografiral Ljubljano?

Nisem imel vnaprej določene teme. Vedel sem le, da želim priti sem, se pogovarjati z ljudmi, spoznati kulturo in fotografirati ljudi. Preprosto obožujem fotografijo in pripovedovanje zgodb. Hotel sem to dvoje združiti z ljudmi, ker me to resnično osrečuje.

So bili kakšni trenutki ali kraji v mestu, ki so te posebej presenetili ali ti ostali v spominu?

Mislim, da so bili to predvsem ljudje in njihov ponos na mesto in državo. Potem ko so nekateri moji videi postali bolj vidni, sem prejel ogromno sporočil ljubezni do Slovenije. Ljudje so mi pisali stvari, kot so »dobrodošel v Sloveniji«, »to je prelepa država« in me spraševali, ali kaj potrebujem v mestu. Bilo je noro. Zdelo se je, kot da gre za skupnost ljudi, ki ima res veliko strasti do svoje države in so mi želeli pomagati, ker sem s svojim delom na nek način promoviral kraj in ljudi. Na družbenih omrežjih sem prejel zelo pozitiven odziv.

Če bi lahko dal en fotografski nasvet nekomu, ki prvič obišče Ljubljano, kakšen bi bil?

Rekel bi: imejte odprte oči in opazujte, raziščite vse dele mesta, opazujte, kako se svetloba odbija od stavb in poskrbite, da boste fotografirali v tisti čudoviti popoldanski svetlobi, ko sonce zahaja. Zgodbe so povsod okoli nas – le potrpežljivi moramo biti, hoditi in biti ustvarjalni.

To je bilo več kot le en nasvet. Še nekaj bi dodal: bodite pogumni, stopite iz cone udobja in se ne bojte pogovarjati z ljudmi, saj je človeška povezanost razlog, zakaj smo tukaj. To ustvarja čustvo in je končni razlog, zakaj imam to delo tako rad – in verjetno tudi razlog, zakaj pišem ta e-mail.