Besedilo, ki ga je Kvedrova napisala pred 125 leti in je bilo prvič objavljeno v tržaški reviji Slovenka, do zdaj še ni bilo ne uprizorjeno ne javno prebrano. Torkov večer je bil zato njegova praizvedba, kot so zapisali tudi v napovedniku. Drama zagovarja pravico ženske do izbire življenjskega sopotnika ter se dotika tem, ki so za avtorico značilne: materinstva, telesnosti in socialnih stisk žensk. Že sama aktualnost teh vprašanj je presenetljiva, še toliko bolj pa način, kako prepričljivo jih je predstava približala sodobnemu občinstvu.
Uprizoritev je nastala v koprodukciji KD Integrali v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem, Beletrino, Mestom žensk in Tretjim programom Radia Slovenija – programom ARS. Režirala jo je Simona Semenič, ki je iz navidezno preproste oblike bralnega gledališča ustvarila živo in intenzivno izkušnjo.
Igralski ansambel (Lina Akif, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Timotej Novaković, Ivan Peternelj in Matija Vastl) je besedilo interpretiral z izjemno izrazno natančnostjo in občutkom za njegovo notranjo dinamiko. Z usklajeno uporabo mimike, glasovne modulacije in ritma so ustvarili tako prepričljive dramske situacije, da sem večkrat pozabila, da spremljam bralno uprizoritev. K neposrednosti in živosti predstave je prispevalo tudi to, da so posamezni igralci svoje vloge napovedovali sami, s čimer so jasno potegnili ločnico med branjem in igranjem. Posebej izrazit vtis je naredila Janja Majzelj v vlogi matere v svojem zadnjem monologu. V trenutku je lahko prešla iz ene skrajnosti v drugo, ne da bi pri tem izgubila notranjo konsistentnost lika. Intenzivnost njenega nastopa je bila tolikšna, da smo jo nekaj minut pred koncem predstave nagradili z bučnim aplavzom. Ansambel je deloval izjemno uigrano, posamezne interpretacije pa niso zapirale prostora gledalčevi lastni izkušnji. V besedilu se namreč lahko prepozna vsak, ki pozna težo pričakovanj lastnih staršev in okolja ali občutek, da mora živeti v skladu z vlogo, ki mu jo določajo drugi. Čeprav je drama nastala pred več kot stoletjem, njena vprašanja zato niso ostala ujeta v preteklosti. Prav nasprotno: zdela so se boleče blizu. To so s svojimi vzdihi in vzkliki večkrat izrazili tudi gledalci, ki so s spontanimi odzivi spremljali dogajanje na odru in vendar s tem (presenetljivo) niso niti za trenutek zmotili njegovega toka.
Moč predstave se je pokazala tudi ob koncu, saj aplavz kar ni hotel ponehati, in prav nikomur v dvorani se ni na skrivaj, opravičujoče nerodno mudilo domov. Ta zadržana, a vztrajna navdušenost se mi je zdela bolj zgovorna od stoječih ovacij. Roke so me bolele še dva dni kasneje.
Pravica do življenja je dokaz, da je bralna uprizoritev veliko več kot zgolj branje besedila. Je prostor, v katerem lahko besedilo znova zaživi, se dotakne gledalca in ga spodbudi k razmisleku. Moj nasvet je preprost: ne zamudite je, če bomo kdaj blagoslovljeni s ponovitvijo.
