Trezor je slovenska mini TV serija, nastala v koprodukciji Radiotelevizije Slovenija, Hrvaške radiotelevizije, poprodukcijske hiše Antitalent in Radiotelevizije Črna Gora, v režiji Matevža Luzarja. Navdih išče v resničnem ropu sefov v banki SKB, vendar se ne ustavi pri rekonstrukciji dogodkov. Zanimajo jo predvsem ljudje, njihovi motivi in ozadja, ki povedo več kot sam zločin. Rop je zgolj izhodišče za precej širše vprašanje: kdo je pravzaprav bolj kriv- tisti, ki trezor izprazni, ali tisti, ki ga polni? V tej na videz preprosti premisi se odpre svet denarja, politike in koristoljubja, kjer se meje med krivdo, odgovornostjo in koristjo vse bolj zabrisujejo. Z vsako epizodo se mreža še bolj zaplete.
Zanimivo je, da nadaljevanka svojega osrednjega razkritja pravzaprav ne skriva. Po prvih treh epizodah je že precej jasno, kdo je izpeljal rop. Kljub temu zanimanje ne popusti niti za trenutek, saj se zgodba šele takrat zares odpre. Dogajanje v ozadju se nenehno premika, vsak nov podatek pa spremeni perspektivo, s katere gledamo že znane dogodke. Ne čakam torej na razkritje, ki ga v osnovi že poznamo, temveč na to, kaj bo nadaljevanka še razkrila o ljudeh, njihovih motivih in sistemu, v katerem se gibljejo. In v tem vidim njeno največjo prednost, da napetosti ne gradi zgolj na vprašanju, kdo je kaj storil, ampak predvsem na tem, zakaj, komu v korist in za kakšno ceno.
Posebno težo ima tudi njena vizualna podoba. Trezor je posnet na lokacijah, mimo katerih se sama sprehajam vsak dan, kar ustvarja občutek domačnosti in nelagodja hkrati. Ljubljana je tukaj verodostojen prostor dogajanja, ki mu gledalec zaupa, ker ga pozna. Ko se na zaslonu pojavi ulica, po kateri hodim, ne da bi ji namenjala posebno pozornost, se zločin zazdi bližji, skoraj oseben.
Med igralskimi interpretacijami me je navdušila Tina Vrbnjak v vlogi varnostnice Sonje in Jana Zupančič kot kriminalistka Deja Kolenc. Pri Trezorju me navdušuje nekaj širšega: v samem središču zgodbe so ženski liki, ki niso zgolj spremljevalke moških protagonistov ali stranske figure v kriminalističnem zapletu, temveč aktivno usmerjajo dogajanje. So delovne, sposobne, inteligentne in preračunljive, včasih tudi zahrbtne. Še posebej zanimivo je, da njihova moč ni prikazana enoznačno ali olepšano. Te ženske niso nujno všečne, so pa kompleksne, ambiciozne in predvsem dejavne. Imajo svoje cilje, sprejemajo odločitve in nosijo njihove posledice. Prav takšne like si želim gledati v domači televizijski produkciji; ženske, ki so zanimive zaradi tega, kar same naredijo. Sonja in Deja pri tem predstavljata dva zelo različna pola. Sonja je nepredvidljiva, ranljiva in zaznamovana z lastnimi izkušnjami, vendar nikakor ni zgolj žrtev okoliščin. Tina Vrbnjak ji vdahne prepričljivo človeško protislovnost, zaradi katere ji kot gledalka ne morem vedno zaupati, lahko pa razumem, da je njeno ravnanje posledica več kot le trenutnih odločitev. Jana Zupančič kriminalistko Dejo Kolenc oblikuje kot zadržano in redkobesedno opazovalko, ki več posluša, kot govori. Njena inteligenca se ne kaže v velikih razlagah, temveč v sposobnosti, da opazi podrobnosti, povezuje na videz nepovezane informacije in ne prehiti lastnih sklepov. Njuna pristopa se učinkovito dopolnjujeta: Sonja v zgodbo vnaša nepredvidljivost, Deja pa zadržanost in analitično distanco.
Sonja, ki ima izkušnje z odvisnostjo, se zbudi v trezorju z luknjo v spominu in kaže znake, ki spominjajo na učinek pomirjevala, a ne posumi, da je bila omamljena. Čeprav tovrstne snovi izbrišejo spomin in zmanjšajo vpogled v lastno stanje, bi od nekoga z njeno preteklostjo pričakovala vsaj slutnjo, da je šlo za omamljenost. Scenaristom sem pripravljena pogledati skozi prste, čeprav pomislek ostaja.
To je sicer le manjša zareza v sicer premišljeno zastavljeni celoti. Trezor deluje kot nadaljevanka, ki ve, kaj želi povedati, in ne hiti z odgovori, temveč postopoma širi kontekst, zaradi česar kriminalni zaplet preraste v raziskovanje odgovornosti in človeških odločitev. Prav to sem pri domači televizijski produkciji pogrešala: občutek, da zgodba ne želi zgolj razrešiti zločina, ampak se zares poglobiti v svet, ki ga je omogočil.
Zato z velikim pričakovanjem čakam na nedeljski sklepni del. Zanima me, kako široko sega mreža v ozadju dogajanja in kdo vse je vanjo zares vpleten. Nekaj sumov imam, med drugim me ne neha begati asistent kriminalistke. Za zdaj bi skoraj stavila, da je vpleten v kriminalno mrežo, a se bom z veseljem pustila prepričati o nasprotnem. Dobra zgodba namreč ni tista, v kateri pravilno uganemo vse odgovore, temveč tista, ki nas zna presenetiti tudi takrat, ko smo prepričani, da smo ji že prišli do dna.
Vabljeni, da se nam pridružite v zadnjem poglavju zgodbe. Trezor bo v nedeljo ob 20.00 razkril, ali so nas dosedanje sledi pripeljale do pravih odgovorov, ali pa nas najpomembnejša presenečenja čakajo šele na koncu.
O avtorici
Petra Kovačec
Petra Kovačec je entuziastka nad gledališkimi predstavami, filmskimi uprizoritvami in vizualno umetnostjo. Uživa v odkrivanju zgodb, ki premikajo meje ter spodbujajo k razmisleku, svoje vtise pa z veseljem deli z bralci Ljubljana Timesa. Ko ne sedi v dvorani ali galeriji, jo boste najverjetneje ujeli na kakšnem od ljubljanskih kulturnih dogodkov.
