Nova sezona prinaša enajst premier, med njimi štiri krstne uprizoritve. Sezono so odprli s Salomo Oscarja Wilda v režiji srbskega režiserja Miloša Lolića, ki se je podpisal tudi pod scenografijo in glasbeno opremo. Prevod je pripravil Primož Vitez, dramaturg je Periša Perišić, koreografijo pa je ustvarila Veronika Valdés. V naslovni vlogi nastopa Klara Kuk, ob njej Matej Puc kot Herod, Mirjam Korbar kot Herodiada in Jernej Gašperin kot Jokanaan. Posebno omembo si zasluži tudi kostumografka Jelena Proković: kostumi so vpadljivi, skoraj epski, hkrati pa zelo premišljeno sledijo posameznim likom.
Saloma je zanimiva, ker jo nekje v kotičku možganov jo nosim že od srednje šole. Ostali so mi njena užaljenost in hladna trma, zraven pa še drobec nekega starega črno-belega filma, v katerem temna in gibčna pleše svoj ples sedmih tančic. Ne spomnim se naslova, ples pa je ostal z menoj, ker je bil očarljiv, divji in zasvajajoč. Danes se mi zdi, da so bili ti spominski drobci precej manj kritični, kot sem si takrat predstavljala; gladko olepšani, brez robov in neprijetnih vprašanj.
Ta Saloma je namreč povsem drugačna. Plavolasa, bleščeča, glasna, zahtevna in spletkarska. Predstava mi je ponudila novo podobo junakinje, ki jo fenomenalno glasno »in your face« uprizori Klara Kuk. Drama, ki je hkrati malo komedija in malo tragedija, je staro podobo Salome postavila na glavo in mi prestrukturirala spomin. Predstavila jo je kot hladno in preračunljivo, maščevalno in brezobzirno žensko, s čimer pa je morda precej bližje temu, kar si je z njo predstavljal Wilde. Tudi njen ples sedmih tančic je nekaj povsem drugega od tistega, ki se je valjal po mojem spominu. Glasba je nekakšen sodoben trušč, gibanje glavne igralke pa je daleč od tega, kar bi sama prepoznala kot zapeljivo. V njem ni tistega elegantnega, skoraj hipnotičnega zapeljevanja, ki sem ga ohranila v glavi iz tistega pozabljenega filma. Ples je prej nenavaden, nekoliko nekoordiniran in nelagoden. Ampak morda mora biti prav takšen. Morda mora gledalca nekoliko zmotiti in spraviti iz ravnotežja, saj je tudi Saloma, kot jo vidimo v predstavi, precej bolj kompleksna in neprijetna figura, kot sem jo oblikovala v svojem spominu.
K temu občutku močno prispevajo tudi kostumi in scenografija. Bleščavost oblačil me je na trenutke zmotila, vendar prav ta pretiranost poudari značajske lastnosti igralcev in likov, ki jih predstavljajo. Tudi scena je s svojo sodobnostjo včasih zbodla v oči, a prav zaradi nje je vse skupaj izpadlo še bolj ekscentrično. Nič ni zares zadržano ali subtilno, vse je nekoliko preveč, kar se na koncu prav dobro ujame s Salomo, ki jo predstava postavlja pred nas.
Salomina nepopustljivost se jasno pokaže v prizoru, ko po plesu zahteva glavo Jokanaana. Herod, utelešenje pokvarjenosti, pohote in bahavosti, jo skoraj proseče nagovarja, naj si zaželi karkoli drugega. Karkoli, samo tega ne. Tudi sam v vsej svoji dekadenci začuti, da je mož, ki ga je zaprl, svet, in zato nedotakljiv. Toda Saloma ne popusti. Herod, ki ima na videz vso moč, se nenadoma znajde v položaju, ko mora prositi, medtem ko ona, ki je videti krhka in podrejena, ostaja neomajna. Razmerje moči se nepričakovano obrne in nastane eden bolj zanimivih trenutkov predstave. Herod je ujet v lastno obljubo in v tem trenutku skoraj ganljiv.
Predstava se konča s Salomo, ki poljublja odsekano glavo in ostane tam, na najbolj neprijetnem možnem mestu, brez kazni in brez odrešitve, brez tistega zadnjega koraka, ki ga naredi Wilde. S sogledalko sva si že pred predstavo šepetali: »Kaj se na koncu zgodi s Salomo? Menda se kralju zagabi in jo da ubiti? Je tako ali ni tako?« To vprašanje obvisi v zraku, saj se predstava ustavi tik pred tem, na prizoru, ki je zaradi tega še bolj srhljiv.
Predstava ponudi Salomo, ki na novo razporedi vse, kar sem mislila, da o njej vem. Če si jo boste ogledali, bo morda tudi vam prestrukturirala spomin. Morda vas bo opomnila, da je včasih dobro še enkrat vzeti knjigo v roke in preveriti, koliko je skladna z odmevi srednješolskih hodnikov.
Saloma bo po trenutno objavljenem sporedu na ogled do 22. oktobra 2026.
O avtorici
Petra Kovačec
Petra Kovačec je entuziastka nad gledališkimi predstavami, filmskimi uprizoritvami in vizualno umetnostjo. Uživa v odkrivanju zgodb, ki premikajo meje ter spodbujajo k razmisleku, svoje vtise pa z veseljem deli z bralci Ljubljana Timesa. Ko ne sedi v dvorani ali galeriji, jo boste najverjetneje ujeli na kakšnem od ljubljanskih kulturnih dogodkov.
