Cukrarna se je sicer v nekaj letih uveljavila kot eden pomembnejših prostorov sodobne umetnosti v Ljubljani, z ambicioznim mednarodnim razstavnim programom in usmerjenostjo v sodobne umetniške prakse. untranquil now to vlogo zelo prepričljivo potrjuje, saj v Cukrarno prinaša zahtevno, vsebinsko premišljeno in mednarodno relevantno razstavo, ki odpira vprašanja zgodovine, spomina, političnih struktur ter prinaša nešteto načinov, kako jih umetnost ponovno premisli in premeša. Razstavo sem si ogledala v času, ko je Cukrarna gostila tudi letošnji Sound Explicit, ciklus zvočnih eksperimentalnih dogodkov, ki že od leta 2003 odpira prostor različnim oblikam sodobne zvočne umetnosti, vendar sem le-tega izpustila na račun Zofke Kveder.
Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Hamburger Kunsthalle, na enem mestu združuje dela več kot dvajsetih mednarodnih umetnic in umetnikov različnih generacij, med njimi Francisa Alÿsa, Tacite Dean, Joan Jonas, Gordona Matta-Clarka, Kare Walker in Rosemarie Trockel. Kustosinja dr. Corinne Diserens del ne postavlja zgolj drugega ob drugega, temveč jih postavlja v premišljen medsebojni dialog. Dela se dopolnjujejo, si nasprotujejo, odpirajo nova vprašanja in obiskovalca usmerjajo k počasnejšemu, bolj zbranemu ogledu.Razstava je zasnovana transdisciplinarno in je medijsko izjemno raznolika. Povezuje filme, fotografije, tisk, ventilatorje, nekaj cvetja in voska, ki gradijo širšo idejo tega, kar kustosinja z navezavo na Edwarda Saida imenuje »kontrapunktična zavest«: sposobnost umetnosti, da hkrati opozarja na strukture moči in odpira prostor za drugačne, večglasne pripovedi o preteklosti.
Učinek razstave je prav v tem, da posamezna dela ne ostanejo nujno tam, kjer smo jih videli, ampak se med seboj prepletajo in živijo naprej tudi zunaj razstavnega prostora. Nekatera se v notranji prostor naselijo precej neprijetno. Tak je zagotovo video Pierra Huyghea Untitled (Human Mask) (2014), v katerem opica z masko in v obleki deklice tava po zapuščeni restavraciji v bližini Fukušime. Ob gledanju človeka kar stiska v želodcu, ker se ves čas zaveda, da gleda opico, njeni gibi pa niso niti malo opičji. Bela, negibna maska in skoraj groteskno človeška pojavnost ustvarjata občutek nelagodja, ki se mu je težko izogniti. Delo preprosto, a učinkovito zamaje mejo med človeškim in živalskim, med instinktom in naučenim vedenjem, in pri tem ne ponudi nobenega udobnega odgovora. Če Huyghe gledalca sooči z nečim, kar deluje skoraj kot prizor iz nočne more, Dora García zgodovino postavi v precej bolj krhek prostor. Njena The Bug Timeline (No. 2) (2021) je zgodovinska časovnica, narisana s kredo neposredno na šolske table. Izbor dogodkov je avtorska subjektivna odločitev, kar je dejansko bistvo pričuječega umetniškega dela. Ta nas smelo opominja na večno pravilo, da je vsak zapis zgodovine že njena interpretacija in nikoli povsem nevtralen zapis dejstev. Delo je še posebej zanimivo zaradi načina, kako je postavljeno v prostor. Po njem se je treba gibati previdno, saj kreda na tablah ni utrjena in bi jo lahko z nerodnim dotikom hitro izbrisali. Zgodovina tako postane nekaj fizičnega in krhkega, otipljivega in potencialno izbrisljivega. Takšno prepletanje osebnega, političnega in zgodovinskega se odraža tudi v delu Hsu Chia-Weija Ruins of the Intelligence Bureau (2015). V njem se zgodba človeka, ki je med hladno vojno na Tajskem deloval kot tajni obveščevalec za Cio in pozneje postal duhovnik, preplete s tradicionalno lutkovno predstavo o Hanumanu, pri kateri je nekdanji obveščevalec v vlogi pripovedovalca. Njegova osebna in politično obremenjena zgodovina se tako preplete z mitologijo ter postopoma preide v hibridno pripoved, nekje med dokumentarnim zapisom in fikcijo, podobno kot na celotni razstavi, kjer se zgodovinsko dejstvo, osebni spomin, kolektivna pripoved in umetniška interpretacija nenehno premikajo drug v drugega.
Ravno v teh prehodih je untranquil now najbolj zanimiva. Težko jo je pošteno predstaviti z naštevanjem posameznih del, saj njen učinek ne nastaja samo iz tega, kaj vsako delo pove zase, temveč predvsem v odnosih med posameznimi deli, podobami, zgodbami in prostori/prostorom.
untranquil now zahteva nekaj časa, pozornosti in pripravljenosti, da se pri posameznem delu za trenutek ustavite. Če boste danes ali v prihodnjih dneh v bližini Cukrarne, zavijte še vanjo in si vzemite čas za ogled. Danes je ob 17. uri tudi vodstvo po razstavi in če vas zanima nekoliko bolj poglobljen vpogled v razstavo in njene povezave, je to prav lep razlog za obisk. Morda boste odšli z več vprašanji, kot ste jih imeli ob vstopu, vendar tudi z občutkom, da ste videli nekaj, kar bo z vami ostalo še dolgo po odhodu, pa naj bo to v sanjah, nočnih morah ali budnih drobcih dneva.
Razstava je na ogled do 3. januarja 2027, od torka do nedelje med 10. in 19. uro.
