Gradnja objekta se je začela leta 1963, slovesno odprtje pa je potekalo 10. septembra 1964. Dvonadstropna stavba s pokritimi peroni, čakalnico, gostinskimi lokali in poslovnimi prostori je v duhu modernistične arhitekture šestdesetih let prvič združila avtobusni promet, ki je pred tem v Ljubljani potekal na več razpršenih lokacijah.
Vendar pa prvotni načrti niso bili v celoti uresničeni. Zaradi hitre rasti potniškega prometa so zmogljivosti postaje kmalu postale premajhne. Ob pomanjkanju ustreznega vzdrževanja, nezadostnih investicijah in nestrateškem lastništvu je postaja z desetletji infrastrukturno in tehnološko vse bolj propadala ter si že koncem sedemdesetih let prislužila prve kritike o neustreznosti za prestolnico.
Začasna rešitev na Masarykovi, zapleti z gradbenim dovoljenjem na Vilharjevi
Konec obratovanja stare postaje prinaša del obsežne preureditve širšega območja železniške postaje, ki trenutno velja za eno največjih gradbišč v državi. Poleg posodobitve železniške infrastrukture ter gradnje poslovno-stanovanjskega kompleksa Emonika teče tudi celovita prenova cestne in komunalne mreže.
Upravljanje avtobusne postaje je prevzela družba Nomago iz skupine Slovenske železnice, ki je predvidena kot investitor nove sodobne avtobusne postaje na severni strani tirov, ob Vilharjevi cesti.
Pri izvedbi novega objekta pa prihaja do pravnih zapletov. Čeprav je pristojno ministrstvo gradbeno dovoljenje izdalo že sredi novembra lani, je društvo za varstvo okolja in narave Alpe Adria Green (AAG) sprožilo upravni spor zaradi postopka izdaje integralnega dovoljenja, o katerem sodišče še ni sprejelo dokončne odločitve.
V vmesnem obdobju potniški promet od konca avgusta poteka na začasni lokaciji ob Masarykovi cesti, ki kljub provizorični naravi ponuja bolj sodobne pogoje in infrastrukturo od porušenega objekta. Po načrtih naj bi tudi po izgradnji novega kompleksa ob Vilharjevi cesti del postajnih kapacitet ostal na južni strani železniških tirov.
