Od zgodovinskih korenin do danes
Kostanjarji so se v Ljubljani pojavili že v začetku 20. stoletja. Stojnice z vročim kostanjem so stale na prometnih mestih – ob mostovih, na tržnicah in trgih, kjer so se ljudje ustavljali na pogovor, opravke ali preprosto zato, da so si pogreli dlani z dišečo papirnato merico.
Fotografije iz leta 1929 pričajo o živahnem dogajanju ob kostanjarskih stojnicah. Čeprav točne cene »merice kostanja« iz tistega časa ni uspelo najti, viri omenjajo, da je bil kostanj dostopen večini meščanov in je veljal za preprost, ljudski prigrizek. Merica je pomenila majhno količino, ki si jo je lahko privoščil skoraj vsak, tako kot danes kava na poti.
Jesenska tradicija pod mestnimi platanami
Prodaja kostanja je bila včasih bolj spontana – kostanjarji so svoje peči postavili tam, kjer je bilo največ ljudi. Danes je ta dejavnost strogo regulirana. Mestna občina Ljubljana vsako leto objavi razpis za prodajo pečenega kostanja in določi lokacije, kjer stojnice lahko stojijo. Med najbolj priljubljenimi so Prešernov trg, Cankarjevo nabrežje, Miklošičeva ulica in Koseze.
Sezona prodaje običajno traja od 1. oktobra do 15. februarja. Vonj po kostanju je tako postal del prazničnega in zimskega vzdušja v mestu – od jesenskih sprehodov do decembrskih sejmov.
Cena kostanja: od nekaj grošev do nekaj evrov
Če je bila merica v 20. letih prejšnjega stoletja cenovno dostopna vsakemu meščanu, pa je danes zgodba drugačna. Stroški uvoza, najema prostora, energentov in maronov (najbolj cenjene sorte kostanja) so cene dvignili precej višje.
- Leta 2024 je bila mala merica v Ljubljani okoli 4 evre, velika 5 evrov, največja pa celo 13 evrov.
- Na tržnicah se kilogram navadnega kostanja giblje okoli 5 evrov, maroni pa dosežejo 10–12 evrov za kilogram.
Čeprav se marsikdo obregne ob visoke cene, kostanjarji pravijo, da je povpraševanja še vedno dovolj – saj gre za izkušnjo, ne le za prigrizek.
Kostanj kot del ljubljanske identitete
Kostanjarji so postali prava jesenska ikona Ljubljane. So več kot le prodajalci – so varuhi tradicije, ki ohranjajo mestni utrip. Ko mimoidoči primejo toplo vrečko kostanja, se ne ustavijo le zaradi hrane. Ustavijo se zaradi spomina na otroštvo, zaradi občutka skupnosti in zaradi vonja, ki neizbrisno zaznamuje Ljubljano v hladnih mesecih.
Jesenski sprehod po Ljubljani brez kostanjarjev bi bil kot december brez lučk – nepopoln.
