Prvi pohod leta 1957: uprizarjanje zgodovine
Leta 1957 je ljubljanski okrajni odbor Zveze borcev predlagal, da bi v spomin na herojsko Ljubljano v letih okupacije (1941–1945) in izborjeno svobodo organizirali poseben pohod. Prireditev je potekala v okviru prvega slovenskega festivala kulture. Udeležile so se je petčlanske moške in ženske ekipe, ki so bile opremljene s puškami in oblečene v partizanska oblačila, znotraj skupin pa so imeli celo »ranjence«. Šlo je namreč tudi za pristno uprizarjanje zgodovine.
Trasa je sledila zloglasnemu žičnemu obroču, ki je med drugo svetovno vojno slovensko prestolnico za 1117 dni brutalno ločil od zaledja. Takratna Ljubljana je bila videti precej drugače. Brez današnjih sosesk Murgle, BS3 in Fužine je pohod v velikem delu potekal po kolovozih, travnikih in poljih, pri današnji gostilni Livada pa so za prehod morali celo postaviti pontonski most. Prva izkušnja je jasno pokazala, da potek poti v naravi ni bil urejen in jasen, saj so jo sprva označevali le s potresenimi listki in zalepljenimi oznakami.
Kopačevi beli prsti v zeleni krajini
Naloge natančne prostorske umestitve in označitve poti se je kasneje lotil arhitekt in Plečnikov učenec Vlasto Kopač, ki je bil sicer strasten planinec in član organizacijskega odbora pohoda. Razvil je dve ključni skupini orientacijskih znakov. Kot pojasnjuje kustosinja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) Martina Malešič, je za točke prehoda zasnoval šest obeliskov z reliefi priznanih kiparjev, poleg teh pa je oblikoval še 102 osmerokotna stebra z vrisano bodečo žico in letnico okupacije.
Slednje so postavili ob ostaline nekdanjih bunkerjev. Večina teh stebrov stoji še danes, na njihovem vznožju pa je mogoče prebrati, kateri delovni kolektiv ali podjetje je financiralo njihovo postavitev. V Kopačevih oznakah, ki jih je sam opisal kot »bele prste v zeleni krajini«, je mogoče zaslediti močan vpliv njegovega učitelja Jožeta Plečnika, hkrati pa odražajo tudi njegove bogate gorniške izkušnje in smisel za markiranje poti.
Od prve označbe do najdaljšega drevoreda
S svojim prvim korakom in postavitvijo markacij je Kopač naredil ključno gesto za nastanek spomenika, ki je v naslednjih desetletjih dobil povsem novo razsežnost. Dolga, štiri metre široka pot, ki jo danes krasijo drevoredi, je začela nastajati v sedemdesetih letih po predlogu študentov arhitekture Mitje Omerse, Franca Kastelica in Jožeta Štoke. Pot so v obsežnih delovnih akcijah gradili mladinci, šolarji, policisti in številni drugi prostovoljci z vseh koncev Ljubljane. Zadnji del so dokončali sredi osemdesetih let, ko je pot po načrtih Janeza Koželja dobila tudi novo grafično podobo.
Pot ob žici, ki je z leti večkrat spremenila svoje ime (Aleja spominov in tovarištva, PST, Zeleni obroč, POT), je danes najdaljši mestni drevored in priljubljeno rekreacijsko središče, ki združuje šport, ekologijo in kulturo s spoštljivim zgodovinskim spominom.
Letošnji pohod tradicionalno obujamo v začetku maja
Tradicijo ohranjamo tudi letos. Tradicionalna prireditev in Pohod ob žici 2026 bosta potekala od četrtka, 7. maja, do sobote, 9. maja 2026. Kot je v navadi, bodo prvi na pot stopili otroci iz vrtcev, v petek se jim bodo pridružile učenke in učenci ter dijakinje in dijaki, osrednje dogajanje pa bo v soboto, 9. maja. Takrat na celotno traso vabimo vse rekreativne pohodnice in pohodnike, dogajanje pa bo popestril tudi tradicionalni Tek trojk.
Trasa vas bo ponovno vodila mimo zgodovinskih Kopačevih oznak, zato vas vabimo, da ob hoji opazujete te pomembne pomnike naše preteklosti. Za še globlji vpogled v prvo etapo urejanja poti in izjemno delo Vlasta Kopača pa priporočamo obisk razstave Pot ob žici. Prvi korak., ki bo v kapeli MAO odprta vse do 8. novembra.
