Razstava Art Vital, ki trenutno domuje v Cukrarni, v slovenski prostor prinaša duh dveh velikanov performans umetnosti, Ulaya in Marine Abramović. A postavitev ni le statičen spomin na preteklost ali arhivski prikaz njunega dela; njen najmočnejši utrip predstavljajo prav živi reperformansi. Ti ikoničnim performansom vdahnejo novo življenje, izostrijo naše zavedanje, da se zgodovina nadaljuje z nami in skozi nas, ter iz umetnosti ustvarjajo polje, na katerem se nenehno dogajajo družbene spremembe.
Zgodovinski kontekst: Delo brez rezultata
Da bi razumeli težo dogajanja v galerijskem prostoru, se je treba vrniti v leto 1978. Takrat sta Ulay in Marina Abramović prvotno izvedla performans Work Relation. Njegovo bistvo je radikalno v svoji preprostosti: v danem prostoru izvajalca opravljata izjemno težko fizično delo. V kovinskih vedrih z enega konca na drugega prenašata kamne.
Ključni element tega dela je, da rezultata ni. Kamni se zgolj premikajo sem ter tja. Že v tistem času je bilo to delo ponovno uprizorjeno s publiko, pri čemer sta za udeležbo uvedla tri različne sisteme prenašanja kamnov. Reperformans v Cukrarni tako zvesto sledi tej izvirni zamisli.
Ekstremne priprave: Čiščenje hiše in duha
Izvajati tovrstna dela zahteva popolno psihično in fizično predanost. Uprizoritve se nista lotila naključna izvajalca, temveč izkušena Katarina Stegnar in Primož Bezjak, ki sta morala pred tem skozi neizprosen proces priprav.
V sklopu priprav na nastop sta se udeležila delavnice Cleaning the House (Čiščenje hiše), ki je potekala na Inštitutu Marine Abramović v grškem Kariesu. Metoda je stroga in asketska: umetnika pet dni nista jedla, govorila ali brala. Ves ta čas sta bila tudi popolnoma odrezana od zunanjega sveta – brez ure, telefona in drugih elektronskih naprav. V času trajanja delavnice sta opravila več daljših in zahtevnih vaj, s katerimi sta krepila fokus, vzdržljivost in koncentracijo. Ta asketska priprava je bila ob njunem neizprosnem in ritmičnem prenašanju kamnov v Cukrarni še kako očitna in otipljiva.
Ko opazovalec postane udeleženec: V predstavi smo izjemno uživali
Gledati Stegnarjevo in Bezjaka pri tem Sizifovem delu je izkušnja, ki se zaleze pod kožo. Njun fokus je bil neomajen, njuni telesi pa sta postopoma kazali znake surove fizične izčrpanosti. A tisto, kar je dalo celotnemu dogajanju še prav posebno noto, je bila neposredna vključitev občinstva.
Zabrisala se je meja med odrom in publiko, gledalci pa nismo ostali v varni coni pasivnega opazovanja. Čeprav se prenašanje kamnov sliši kot mučno opravilo, smo v sami predstavi izjemno uživali, saj je v nas izzvala veliko nepričakovanih občutkov. Ko v roke primeš hladno, težko kovinsko vedro in postaneš del te nesmiselne, a globoko povezovalne verige prenašanja, se intelektualno razumevanje performansa prelevi v čisto fizično spoznanje. Monotonija se spremeni v skupnostni ritual, ki nas prisili k razmisleku o sodobnem vsakdanu – kolikokrat tudi sami prenašamo figurativna “vedra kamnov” z ene strani na drugo, povsem izčrpani, na koncu dneva pa rezultat sploh ni viden?
Performerja, ki nosita težo zgodovine
Tako močan, vzdržljivostni performans zahteva umetnike najvišjega kova.
- Katarina Stegnar (Ljubljana, 1976) je igralka, performerka, gibalka, raziskovalka in snovalka, ki je s svojo ustvarjalnostjo močno zaznamovala zlasti slovensko neodvisno sceno. Bila je ena najdejavnejših sodelavk platforme za raziskavo, razvoj in produkcijo sodobne scenske umetnosti Via Negativa, še vedno pa deluje v okviru kolektiva Beton Ltd. V odstopu. Od leta 2014 je zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Odigrala je vidne filmske vloge (denimo v filmih Barabe!, Drevo in lanskem hitu Odrešitev za začetnike), sokurirala dve izdaji Festivala performansa (2021, 2023) in za svoje delo prejela številne nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada (2016).
- Primož Bezjak je kot igralec in performer v slovenskem gledališkem prostoru dejavno navzoč že vsaj od leta 1999, ko je postal redni član ikonične skupine Betontanc. Aktiven je tako v okviru gledaliških institucij kot neodvisne plesne in gledališke produkcije, v mednarodnih koprodukcijah in v filmu. Konec leta 2008 se je zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču in leta 2010 soustanovil kolektiv Beton Ltd., v katerem je aktiven še danes. Je prejemnik različnih nagrad, med drugim Župančičeve nagrade (najvišje priznanje Mestne občine Ljubljana za izjemne stvaritve na področju umetnosti in kulture), na 23. festivalu slovenskega filma (2020) pa je prejel vesno za najboljšo glavno vlogo v filmu Antigona – kako si upamo!.
Povezava njunih bogatih izkušenj, surove metode Marine Abramović in neposredne vključitve nas, gledalcev, je v Cukrarni rodila presežek. Umetnost tu ni bila postavljena le na ogled; z vso težo kamnov se je dobesedno preselila v naše roke in glave.
