Zgodovinski zapisi pričajo, da je bil potres tako močan, da so tresenje tal čutili prebivalci celo v širši regiji – od Trsta, Celovca pa vse do Zagreba. Sama Ljubljana pa je doživela grozljive posledice, ki so bile usodne za številne prebivalce. Po uradnih zapisih je življenje izgubilo 21 oseb, več kot 150 ljudi pa je bilo hudo poškodovanih. Materialna škoda je bila ogromna: od 1373 stavb v mestu jih je bilo 10 odstotkov popolnoma uničenih, kar 35 odstotkov pa močno poškodovanih. Med najbolj prizadetimi objekti so bili pomembni kulturni spomeniki kot Frančiškanska cerkev, Mestna hiša, Križanke in mnoge druge cerkve in mestne stavbe.
Po potresu se je v mestu hitro organizirala pomoč in obnova, ki jo je odločilno zaznamoval takratni župan Ivan Hribar. Hribar je postal simbol popotresne obnove Ljubljane ter je s svojim pogumom, predanostjo in jasno vizijo močno vplival na nadaljnji razvoj mesta. Pod njegovim vodstvom se je Ljubljana začela hitro modernizirati, pri čemer je pomembno vlogo odigrala tudi Avstro-Ogrska monarhija, ki je zagotovila finančno pomoč za obnovo.
Obnova Ljubljane po letu 1895 ni bila zgolj vračanje v stanje pred potresom, ampak tudi premišljena urbanistična prenova, ki je mesto spremenila v sodobno evropsko središče. Takrat so bile postavljene nove stavbe, obnovljene stare, urejene mestne ulice, trgi in mostovi, kar danes predstavlja pomemben del ljubljanske dediščine. Zasnova sodobne Ljubljane, kot jo poznamo danes, je posledica prav te načrtne prenove, katere temelj so bili načrti uglednih arhitektov tistega časa, kot sta bila Maks Fabiani in Jože Plečnik.
130 let pozneje ljubljanski potres ostaja pomemben opomin o ranljivosti človeške civilizacije pred naravnimi nesrečami, hkrati pa tudi simbol sposobnosti ljudi, da v najtežjih trenutkih združijo moči in gradijo boljšo prihodnost.
