Zgodba o samih začetkih ljubljanske telefonije pa sega v drugo polovico 19. stoletja. Le leto dni po tem, ko je Alexander Graham Bell leta 1876 patentiral telefon, so v ljubljanski višji realki leta 1877 kupili prvi aparat in v pisarni deželnega glavarja preizkusili to »epohalno iznajdbo«, kot so jo takrat opsovali časopisi.
Ena prvih zasebnih linij na svetu: Zvonar Albert Samassa
Prvo pravo in povsem zasebno telefonsko linijo je Ljubljana dobila tri leta kasneje, leta 1880 ali začetku leta 1881. Napeljati jo je dal znameniti ljubljanski zvonar in industrialec Albert Samassa, in sicer od svoje vile na grajskem hribu ob današnjem predoru (kjer je imel pisarno) do svoje delavnice v Zvonarski ulici na Prulah.
Linija je bila dolga 140 metrov in je po takratnih poročilih delovala brezhibno. Samassa, ki je družinsko obrt razširil po vsem svetu – njegovi zvonovi so zvonili ne le na Dunaju, temveč tudi v Južni Afriki in na Šrilanki –, je s to potezo postal pionir praktične rabe telefonije na Slovenskem.
Premalo naročnikov za prvo javno omrežje
Uporabnost izuma so kmalu spoznali tudi drugi. Leta 1882 je urar in elektromehanik Josip Geba napeljal prvo gasilsko-požarno linijo med opazovalnim stolpom na Gradu in prostori gasilcev, kasneje pa so povezali še vodovod v Klečah s pisarno na Beethovnovi ulici.
Mestni veljaki so ustanovili celo poseben odbor za izgradnjo javnega omrežja pod pogojem, da zberejo vsaj 25 naročnikov. Vendar po navedbah zgodovinarja Žarka Lazarevića takrat nikakor niso nabrali dovolj zanimanja, da bi se investicija splačala, saj je tehnologija pri ljudeh sprva vzbujala precej nezaupanja.
Od linije Dunaj–Trst do prve govorilnice leta 1897
Ideja je znova zaživela leta 1892, ko je po trasi Južne železnice začela delovati 505 kilometrov dolga linija Dunaj–Trst (takrat najdaljši telefonski vod v Evropi). Gradnja novega poslopja glavne pošte na vogalu Čopove in Slovenske ceste po potresu leta 1895 je končno utrla pot državnemu omrežju.
16. oktobra 1897 je ljubljanska telefonska centrala naposled predana v promet. Ob odprtju je imela Ljubljana 66 naročnikov in eno samo, prvo javno telefonsko govorilnico. Čeprav so v knjižici ob odprtju pošte optimistično zapisali, da bo naročnikov hitro več, »čim spozna občinstvo veliko dobroto te naprave«, je bila rast postopna.
Še leta 1918 je bilo v mestu le 155 telefonskih priključkov – večinoma v uradih, bankah, tovarnah in odvetniških pisarnah ter vsega deset zasebnih. Število javnih govorilnic pa se je šele leta 1922 povzpelo na tri: na glavni pošti, na kolodvoru ter na pošti na Trgu svetega Jakoba.
