Matija Medved je mlad umetnik, ilustrator, ki svojo ustvarjalnost izraža z risanjem, slikanjem, ilustracijo, in grafičnim oblikovanjem. Trenutno zaključuje podiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Bil je redni sodelavec družbenokritičnega časopisa Tribuna, kjer je za ilustracijo obsežne moderne pravljice Zmaji v banji prejel plaketo Hinka Smrekarja, ilustriral je odmevno posthumno izdajo poezij Toneta Pavčka Domu in rodu, njegovi pravljični junaki, narisani s črno črto, pa krasijo avlo Lutkovnega gledališča v Ljubljani. Njegova dela so bila razstavljena na več skupinskih razstavah; ilustracijo arhitekta Jožeta Plečnika lahko najdete na aktualni skupinski razstavi JOŽE, ki jo Kino Šiška organizira v Plečnikovi hiši; likovno podobo, animacijo in scenografijo pravljice, ki govori o deklici v osrčju vojne, pa v sodobni, animirani predstavi Nekje drugje.
Z mladim umetnikom smo preživeli popoldne v prijetnem ambientu stare Ljubljane. Sprehodili smo se po poteh njegovih upodobitev in se pogovarjali o pristojnostih ilustratorjev ter vsem kar je lepo.
Ilustriral si posthumno izdajo Pavčka, ustvaril likovno podobo, animacijo in scenografijo za predstavo Nekje drugje ter vizualno opremil lutkovno gledališče v Ljubljani. Kaj je bil največji izziv?
Izziv je bil tako pri Domu in rodu kot pri preddverju Lutkovnega gledališča, oba projekta sta bila zame prva večja po Tribuninih Zmajih v banji in prišla sta hkrati. Bilo je kar nekaj nervoze pri obeh. Pri vizualni opremi lutkovnega gledlišča sem se prvič ukvarjal z umeščanjem ilustracije v prostor, ni šlo za tiskanje na majhnem formatu. Do takrat namreč še nisem imel izkušenj z opremo prostora, zato sem se bal, da to kar sem si zamislil, v prostoru ne bo delovalo. Ampak na koncu se je vse lepo izteklo, z delom sem zelo zadovoljen. Pri ilustriranju Pavčkove poezije pa sem čutil resen pritisk- ne s strani urednikov ampak iz spoštovanja do izjemnega pesnika. Trudil sem se da bi vsaka ilustracija delovala v tandemu s poezijo, a da bi obenem ostala dovolj nevtralna, da bi bralcu dopuščala lastno interpetacijo pesmi. Želel sem tudi, da knjiga deluje kot celota.
Ilustratorji ste pristojni za ustvarjanje ambienta, vizualnega konteksta zgodb. Imate oblast nad pomembno dimenzijo sporočil, pripovedi in pesmi.
Pogosto se sam vprašam, ali je bolje, da kakšne stvari niso ilustrirane. Za nekatere stvari je gotovo bolje, da niso. Recimo Harry Potter, mineva ravno 20 let od izdane prve knjige, razen naslovnice nima ilustracij in to se mi zdi super, saj pušča prostor domišljii. Po drugi strani je načeloma za knjige za otroke, ki jih je treba malo animirati in tudi angažirati, dobro da so ilustrirane. Tudi v učbenikih so ilustracije koristne, saj so lahko v pomoč pri učenju in vizualizaciji. Če bereš leposlovje, pa lahko ilustracija vsili neko podobo in vzame bralcu priložnost da si jo ustvari sam.
Če bi ti ponudili ilustrirati knjigo – leposlovje, bi najprej razmišljal o tem – kako ilustrirati ali o tem – če sploh ilustrirati?
Moram priznati, da ne. Ko dobim naročilo se ukvarjam s tem kako lahko svoje delo najboljše opravim. Ko sem dobil naročilo za knjigo Domu in rodu, sem se spraševal zakaj bi poezijo sploh ilustrirali. Bil pa sem zelo vesel in počaščen, da lahko to izvedem, zato jim vsekakor nisem rekel, da ilustracij ne potrebujejo (smeh). Trudil sem se, da ne bi pokazal tistega, kar se mi je zdelo, da je smisel pesmi, ampak le kakšen namig. Zato so ilustracije majhne, nevsiljive, nežne.
Praviš, da v umetnosti ni potrebno vedno iskati glasnika družbe ampak je dovolj že, če ustvarja nekaj kar je lepo. Se ti zdi, da povprečen Ljubljančan, ki ni reden obiskovalec kulturno-umetniških ustanov, zaužije dovolj lepega?
Kaj je komu lepo je seveda najprej subjektivna presoja. Če gledamo vizualno podobo mesta lahko rečemo, da je center Ljubljane lep. Če stopimo iz okvirja tega kar je ustvarila človeška roka, je lepa tudi narava, ki nas obdaja. V Ljubljani imamo srečo, da nam je zelo blizu.
Če bi ilustriral zgodbo o Ljubljani, takšno kot jo poznaš ti, kako bi izgledala? S čim bi jo narisal – s svinčnikom, z dvema barvicama?
Sigurno bi uporabljal barve, ne zgolj svinčnika (smeh). Narisal bi kako prehaja mesto iz narave. Z naravo smo obdani bolj kot mnoge druge prestolnice. Obenem pa imamo tudi to hecno okolico s ponekod gosto »natrpanimi« hišami. Narisal bi torej prehod iz tega, da je vse zeleno, do tega, da prideš v gosto naselje kjer se drevesa borijo s hišami: »dej, dej mi mal placa tle«. Potem pa ta center, ki je nekakšno pravljično mesto, gledališka kulisa.
Hm ja, narisal bi naravo, ki se prepleta z mestom. Pa »folk«, ki je malo tečen pa malo prijazen, pa malo bi ga pili (smeh), pa enim bi se mudilo delat, pa brezdomci, pa mladi in lepa dekleta. Potem pa bi bil večer. In vsi lokali bi bili polni – no, ti so polni že čez dan. Potem pa recimo jazz klub Gajo, pod krošnjami. Lokali na Petkovškovem nabrežju in v Knafljevem prehodu. Trubarjeva, ki izgleda kot mini vas s hecnimi nizkimi, starimi hiškami. Ko vse to zaužiješ pa greš domov s kolesom. Potem pa te ustavi policija in se zaključi zgodba (smeh).
Če bi moral narisat en grafit v Ljubljani, karkoli in kamorkoli. Kaj bi to bilo, kaj bi sporočil?
O tem sem že razmišljal, ko sem nekaj časa živel na Trubarjevi. Želel sem si nekaj napisat, ne narisat. Imel sem idejo glede sporočila, ampak nisem bil prepričan v izbiro svojih besed. Na koncu se tega nisem lotil, ker bi moral to narediti sredi noči… (smeh). No, sem mnenja, da imajo misli veliko moč in vplivajo na naše počutje in zdravje. Moja ideja je bila napisati ‘misli lepe misli’, vendar nisem želel, da bi sporočilo izpadlo pridigarsko, tega nihče ne mara. Mogoče bi bilo bolje napisat ‘misli grde misli’ in bi se ljudje temu uprli. Da bi se izognil pridiganju, sem začel razmišljati, da bi izbral neke prijetne stavke, ampak kaj… Sicer pa me res zanima kdo so ti ljudje, ki nekaj napišejo na zid. Nekaterim se res posreči.
Se ti zdi, da ljudje rabijo umetnost. Misliš, da morajo vsake toliko pogledati kakšno estetsko, umetniško – lepo zadevo?
Mislim, da ja. Lahko pa greš v gozd oziroma v naravo in že to je lepo in lahko izjemno estetsko. Morda je še pomembnejše od gledanja umetnosti to, da ljudje sami ustvarjajo, v različnih oblikah, v vsakdanjem življenju. Na primer nekomu spečejo torto in nanjo nekaj narišejo.
Sam grem rad v Moderno galerijo v Ljubljani. Stalna zbirka je nekaj kar bi definitivno vsem priporočil. Če bi lahko zavrteli čas nazaj, pa bi priporočil retrospektivo Metke Krašovec. Po mojem mnenju je bila to ena boljših razstav v Moderni. Vsekakor je vredno obiskati tudi Dobro vago in UAUU. Izven področja vizualne umetnosti pa Slovenski etnografski muzej.
—
Medvedova dela si lahko ogledate na aktualnem skupinskem razstavnem projektu Jože, ki je nastal v sodelovanju med galerijsko-projektnim prostorom DobraVaga in Plečnikovo hišo. Matija je v svojem značilnem slogu z nenatančno in spontano risarsko potezo upodobil Jožeta med vsakdanjim sprehodom ter z uporabo majhnih detajlov in referenc omogočil, da gledalec takoj prepozna znano Plečnikovo pojavo.
